22. april, dan Zemlje. Koliko stane poceni aluminij?

Posted on April 19th, 2010 by admin.
Categories: Dan Zemlje.

Orissa je ena od 28 zveznih držav in 7 upravnih ozemelj Indije. Po velikosti je na devetem mestu, po številu prebivalstva na enajstem.  Njeni rudni viri po nekaterih podatkih presegajo 60 % rudnega bogastva celotne Avstralije, v primerjavi s preostalo Indijo pa je najbogatejša z ležišči premoga, železove in manganove rude, boksita, niklja in kobalta.  Znana je po bujnih gozdovih s slapovi, kjer domujejo tigri, sloni in številne druge živali. V tej deželi z bogato zgodovino in kulturo, od koder izvira starodavna umetnost izdelovanja kipov iz peska, imenovana puri,  živijo ob večinskem prebivalstvu, ki je hundujsko, tudi staroselci.

Zlasti rudni viri so predmet apetitov gospodarskih družb, ki v imenu razvoja potiskajo staroselce na rob preživetja. Ampak (če uporabim besede, ki jih je na naši teve pred leti izrekla nekdanja generalna tožilka), vsaka velika svinjarija ni nujno tudi kaznivo dejanje, in tako se je zgodilo, da je vrhovno sodišče Indije pri razsojanju o javnem dobrem in o zakonitosti početja družbe Vedanta, ki je pod goro Niyamgiri postavila tovarno za predelavo boksita, odločilo, da ima podjetje Vedanta vso pravico tam kopati in predelovati boksit, staroselci pa nimajo nobene besede, četudi je to območje sveti kraj njihovih prednikov.  O načrtih družbe Vedanta in nasprotovanju staroselcev je julija 2008 poročal BBC.

Zaradi neetičnega ravnanja družbe Vedanta je po poročilih, dostopnih na svetovnem spletu, doslej umaknilo svoje finančne deleže nekaj tujih bank, ena od britanskih pokojninskih družb in angleška anglikanska cerkev. Delovanje družbe sta javno obsodili norveška in britanska vlada.

Ena od britanskih nevladnih organizacij je za boljšo predstavo Britancev o tem, kaj za staroselce pomenita kopanje in predelava boksita na njihovi sveti zemlji, londonskemu mestnemu svetu z vso resnostjo predložila natančne finančne izračune o dobičkonosnosti projekta, po katerem bi znano cerkev svetega Pavla čisto preprosto podrli in na njenem mestu postavili nakupovalni center.

Če so bile razmere l. 2003 in 2004 take, da je miroljubne staroselske protestnike napadala policija, so po vztrajnem prizadevanju nevladnih organizacij na Zahodu, med njimi ActionAid, Survival International, Amnesty International, Oakland Institute itd. državne oblasti v Orissi letos vendarle  začele ukrepati proti podjetnikom (novička je bila objavljena 27. 2. letos) ali vsaj napovedale, da bodo ukrepale, čeprav še vedno zavračajo sodelovanje z zveznim preiskovalnim uradom, ki vrta po morebitni podkupljenosti državnih uradnikov.

V evropskih jezikih pomeni zgodovina zgodbo, saj je njena vsebina vselej odvisna od tega, kdo jo pripoveduje. Pomembno je, ali jo pripoveduje poslovnež, ki napredek meri s težo svojega bančnega računa, ali staroselec , ki zaradi takega brezvestnega zaslužkarstva postaja brezdomec.  Spodaj je povezava na zgodbo, ki so jo posneli novinarji, še prej pa povezava na peticijo, tukaj.

Gora in ljudje - “Naši otroci lahko živijo tu zaradi teh kamnov.  Zaradi njih prihajata dež in zima, piha veter.  Z gore dobivamo vso vodo. ”

Staroselci očitno znajo opazovati okolje in se mu prilagajati. Ni jim treba brati znanstvenih člankov, da bi dojeli, kako je vse povezano in soodvisno. Crichton v romanu Strahovlada (State of Fear) navaja hudo zajetno količino virov kot protiargument ugotovitvam o globalnem segrevanju.  Toliko jih je, da postane bralcu kojci jasno predvsem to, da povprečen smrtniku sploh ne premore toliko časa, da bi vse to prebral, kaj šele, da bi mogel vire sam ustrezno ovrednotiti in se na podlagi argumentov in protiargumentov sam pravilno odločiti, saj preprosto nima tega znanja.  Poanta je torej v čem? Kdor hoče preživeti, mora  dobro poznati svoj ekosistem.  Z drugo besedo,  imeti do njega odgovoren odnos.

0 comments.

Jirži Stejskal, ATA, za Fox news

Posted on April 5th, 2010 by admin.
Categories: O prevajanju.

0 comments.

Založnik toži prevajalko, ki razkriva plagiariziranje prevodov

Posted on March 3rd, 2010 by admin.
Categories: Avtorske pravice.

Brazilsko prevajalko Denise Bottmann toži založnik, ker je na svojem spletnem dnevniku razkrila nečedne reči, ki jih založnik počne.  Njen spletni dnevnik je tukaj: http://naogostodeplagio.blogspot.com .
Založba namreč na novo natisne že objavljene prevode,  pri tem pa pripiše prevod drugemu prevajalcu.

V primeru, ki ga opisuje Denise Bottman, si je prevod romana Persuasion za nov natis pripisal kar lastnik založbe.  Založnik zdaj prevajalko, ki je imela jajca, da se je temu kriminalnemu početju uprla, toži za izjemno velik znesek in zahteva, da ponudnik gostovanja njen blog ukine.

Tukaj je tudi seznam plagiariziranih prevodov drugih založnikov:
http://naogostodeplagio.blogspot.com/2009/05/cotejos-disponiveis.html

Stanovski kolegi so za Denise sprožili peticijo.
Zadeva  je (v portugalščini, ampak strojni prevajalniki so danes že dovolj dobri, da je jasno, za kaj gre) nadrobno opisana tukaj  http://apoiodenise.wordpress.com/

Opomba:  Prevajalko je pred nekaj dnevi podprla tudi evropska stanovska organizacija CEATL.

V angleščini: http://www.ursodeoculos.com/english/?p=1315

0 comments.

Qabiria in Rdeči panda? Ja!

Posted on February 26th, 2010 by admin.
Categories: O prevajanju.

Orodna vrstica za prevajalce (FF in IE flavours)

Zdaj tudi s hitrim dostopom do Termiuma in Evrokorpusa.

0 comments.

Kdo ste pa vi? IAPTI.

Posted on February 19th, 2010 by admin.
Categories: O prevajanju.

Nekaj malega o profesionalizmu

0 comments.

Za zdravo pamet in republiko

Posted on February 18th, 2010 by admin.
Categories: O prevajanju.

O “razumnem plačilu” in “republiki” je prvi pisal Diderot. Zakaj ga sploh omenjam? Na eni od elektronskih list je zadnjič stekel krajši pomenek o avtorski poli in finančni plati književnega prevajanja.

Kolega prevajalec, član DSKP, je omenil normative DSKP, sogovornica pa ga je spomnila, da normativov ni - obstajajo interna priporočila DSKP, nimamo pa splošnega konsenza, da bi mogli govoriti o normativih. Imamo konsenz, da avtorska pola obstaja, ne pa tudi, koliko znakov ima. JAK objavlja tudi tarifnik, ki določa prag najnižjih priporočenih honorarjev, pri čemer dejstvo, da obseg avtorske pole sploh ni dogovorjen, gladko prezre.

Pustimo ob strani, da JAK s priporočenim tarifnikom diskriminira pesnike, saj so ti plačani po zbirki - ena sama pesem, ali bognedaj verz, očitno ne zadostuje za materialno priznanje ustvarjalnega dela, temveč mora avtor svoje delo domisliti v celoto, imenovano “zbirka”, šele potem njegova ustvarjalnost dobi vrednost in obstaja v materialnem svetu zgolj v kategoriji pavšalnih honorarjev.  Ti nebodijihtreba pesniki!

Je pa na spletišču CEATL zato zadnje čase marsikaj prav uporabnega in informativnega, tudi v zvezi s pogodbami - splača se prebrati, kaj se dogaja po Evropi. CEATL je za primerjavo stanja po evropskih državah uporabil standard DIN (ki ga še vedno uporabljajo za določanje obsega avtorske pole, saj se novi evropski prevajalski standardki z obsegom, določenim v DIN 2345, ne ukvarjajo več). Ta obseg je, mimogrede, v veljavi tudi na Hrvaškem, kjer nas pri modernizaciji v tem pogledu prehitevajo po ovinku.  Gre torej za stran z 1800 znaki s presledki. Slovenska merila bi bilo smiselno poenotiti na ta obseg, ne na tistega, ki so ga prevajalcem vsilili nekateri založniki zgolj zato, ker je bojda lažje računati s 30.000 znaki kot z 28.800. Kar premislite, knjiga, ki obsega 16 pol, od katerih ima vsaka 28.800 znakov ali 30.000 znakov in preračunajte v evre. Razlika je očitna.

Diderot je v razpravah dokazoval, da mora biti avtor za svoje delo RAZUMNO PLAČAN, da bi od njega mogel živeti, saj ima to, da bi bil odvisen od štipendij (ki so jih pred republiko dajali kralji in plemenitaši) več opraviti z drugimi faktorji kot z njegovim delom. Zgolj štipendije tudi v republiki postavljajo avtorje v podrejen položaj.  Prav ta logika je temeljna podlaga za razvoj zakonodaje o avtorskih pravicah v Evropi.

Razsodba zveznega sodišča v Nemčiji leta 2009 potrjuje to logiko.

http://web.letras.up.pt/egalvao/DIN_STANDARDS_2345.htm

0 comments.

Na istem kot indonezijski proletarci?

Posted on February 18th, 2010 by admin.
Categories: Avtorske pravice, O prevajanju.

Italijanski prevajalci zbrali 1600 podpisov v protest

V samo štirih dneh. Zgoraj je povezava na člančič v Reppublici, spodaj pa na spletni dnevnik na isto temo, v angleščini.

Ministrstvo, ki naj bi prevajanje zaupalo dotični agenciji, je odgovorilo, da agencije ni pooblastilo za iskanje prevajalcev za to delo, sploh pa ne po tej ceni. Kaže, da je posredi bodisi nesposobnost birokratov ali agencije, ki je samoiniciativno iskala prevajalce, voljne delati za kurjo pičo, in si je veliki posel za pomembnega naročnika v javnem sektorju preprosto izmislila. Odgovor Ministrstva je tule:http://www.aniti.it/vis_news.asp?id=111


>En bref : une annonce est parue sur Proz émanant du Ministère du Tourisme
italien pour la traduction du site www.italia.it (promotion de l’image de
l’Italie, site très critiqué par les bloggeurs) au prix de 9 euro TTC pour
2600 caractères, payables à 90 jours (la « cartella » italienne ­ disons en
gros équivalente à 350-400 mots). 1160 traducteurs et interprètes italiens,
soutenus par des « personnalités » comme l’écrivain et traducteur Giuseppe
Culicchia (traducteur de « American Psycho » de Bret Easton Ellis) ont
envoyé une lettre de protestation à la Ministre du Tourisme Mme Brambilla,
portant le titre<
Zgodba kaže, da se vendarle da javnost, ki jo mediji zasipajo z aferami, uspešno opozoriti na realne probleme, če so prevajalci dovolj solidarni. Po mojih podatkih naši prevajalci, ki delajo za bruseljske agencije, prejemajo od 8 do 12 evrov na stran. Za slovenske agencije nimam natančnejših podatkov, nazadnje mi je kolega pred letom in pol potožil, da so mu za več kot dvajset let prevajalske prakse na specializiranem področju v eni od ljubljanskih agencij ponudili, reci in piši, 15 evrov na stran (bruto), na spletnih straneh pa je precej ponudb samooklicanih posrednikov in kvaziprevajalcev, ki oglašujejo svojo ponudbo za 11 ali 12 evrov na stran. Pred nekaj leti mi je agencija Eurotranslate ponudila 8 evrov na stran za specializiran prevod v angleški jezik, čez vikend. Ponudbo sem seveda ignorirala.
O vzrokih, ki so pripeljali do nerazumnega izkoriščanja prevajalcev in dampinških cen pa kdaj drugič.

2 comments.

Proofreading and the Meaning of Life

Posted on February 12th, 2010 by admin.
Categories: O prevajanju.

Posredniki, torej “agencije”, praviloma mečejo v isti koš “proofreading” in “translation revision”. Na ta način dobijo za manj denarja oboje. “Proofreading” je po domače povedno “korektura”. Tako v Sloveniji kot v angleško govorečem svetu pomeni zadnje branje besedila in korigiranje poskusno postavljenega besedila pred objavo oziroma natisom. Enojezičnega, jasno. Lektoriranje je “editing” in prav tako pomeni pregled besedila v enem jeziku.  Na anglosaškem območju ločijo več vrst jezikovnega pregleda, od “copy editing” do “line editing”.  “Translation revision” je jezikovni pregled prevoda, ki poteka vzporedno z izvirnikom. Pričakovati bi bilo, da bodo prevajalci obe storitvi, če ju opravijo skupaj, naročniku zaračunali kakor se spodobi, ampak pri nas tega ne počnejo. Ne morem se načuditi, da ljudje, ki se imajo za profesionalce, zaračunajo deset evrov na uro? Delajo štiriindvajset ur na dan, da sklofajo za prispevke in vse, kar še potrebuje človek za življenje? Tudi to je eden od vzrokov, da je prevajalsko delo tako nič vredno. Ob takih rečeh se vedno spomnim ustanovitelja in urednika Prague Posta, pokojnega gospoda Levyja, ki nas je učil, da mora človek za svoje delo vedno zahtevati spodobno plačilo.

Kaj pa … Smisel življenja? Kakor je rekel Douglas Adams, “I just want my cat to be happy.”

0 comments.

Zvezno sodišče ZRN odločilo v prid književnih prevajalcev - spremenjen zakon o avtorskih pravicah

Posted on February 2nd, 2010 by admin.
Categories: Avtorska pola, Avtorske pravice, O prevajanju.

‘Appropriate remuneration’ for translators under German copyright law – German Federal Court of Justice decides in favor of translators

Alexander R. Klett

Germany
January 27 2010

In five parallel matters decided by the German Federal Court of Justice October 7, 2009 and published by the court recently (case nos. I ZR 38/07, I ZR 39/07, I ZR 40/07, I ZR 41/07 and I ZR 230/06), the court further

interpreted the provisions on appropriate remuneration for licensors in German copyright law.

Since the German Copyright Act was amended in 2002, authors and creators have a legal right to appropriate and adequate remuneration under Sec. 32 German Copyright Act. If a license fee agreed to contractually is not found to be adequate, the author or creator can request the consent by the licensee to amend the license agreement in order to increase the agreed-to license fee.

While this provision may seem surprising, the legislative idea behind it was to grant sufficient protection to authors and creators who may be in a negotiating position that may not be sufficiently strong to be able to obtain reasonable and adequate payment for their work. This situation, in the opinion of the legislator, existed particularly with respect to literary translators. It is quite fitting in a way, therefore, that the recently decided cases all dealt with literary translators.

In the leading case among the five decided, a translator had prepared literary translations of two novels from English into German and been paid the contractually agreed-to fee of approximately €15 per page. She found this to be insufficient and requested that the agreement be amended appropriately.

Interestingly, the Federal Court of Justice found that the payment of €15 per page was common in the industry at the time the agreement was concluded. At the same time, however, the court found that such a payment was inadequate because it did not reflect the reasonable interest of the translator to share in all forms of economic exploitation of the translation.

The Federal Court of Justice took the view that in order for license fees of literary translators to be reasonable, flat fee arrangements will usually not be sufficient if the rights granted are unlimited in time and scope.

In addition, according to the court, it will be necessary, from a certain number of copies sold, to have the translator share in the revenue generated. The court decided that this had to be the case above 5,000 copies of the translated work sold.

The share owed to the translator should then be 8 percent for hard cover editions and 4 percent for paperback issues (relating to the net retail price of the book). Additionally, according to the court, the translator is entitled to 50 percent of the net revenue generated by the publisher by granting third parties the right to use the translated work (relating to the value of the translation as part of the grant).

While the Federal Court of Justice took the view that the Court of Appeals had not finally determined whether the facts in this particular case warranted a deviation from the general framework set by the Federal Court of Justice, and the case has thus been remanded, the general framework set by the Federal Court of Justice will nevertheless now have to be taken into account in drafting license agreements under German copyright law in the future.  This applies, in particular, to publishers working with translators. It will not apply to publishers and translators only, however. The respective provisions in the German Copyright Act are not limited to them. It can be taken from this recent case law by the German Federal Court of Justice that in all cases in which license agreements relate to long-term exploitation of works, the license fees should be structured in such a way that a proportionate share in the revenues generated by the author or creator is ensured. While the percentage amount set by the Federal Court of Justice in the recent case law will not apply uniformly to all forms of exploitation of all kinds of works, the general structure will have to be reflected. It is therefore not advisable to continue to use template license agreements without any proportionate share in revenue for the licensor (author/creator) if they are to cover long-term exploitations of certain works.

Sodišče je ugotovilo, da je plačilo na stran nezadostno, ker ne odraža razumnega deleža prevajalca za vse oblike ekonomskega izkoriščanja prevoda in meni, da pavšalno plačilo za prevod ni dovolj, če prevajalec založniku da pravico, da prevod izkorišča za daljše časovno obdobje in v več oblikah - tudi pri nas založniki od prevajalca zahtevajo prenos vseh pravic za izkoriščanje prevoda. Cena prevoda tudi pri nas večinoma ne odraža razumnega deleža prevajalca v knjižnem izdelku, in čeprav so naklade zaradi majhnosti trga manjše, bi vendarle morali tudi pri nas upoštevati enake parametre za pravično določanje plačila prevodov.

Kdaj bomo kaj takega dočakali v Sloveniji?

Če malo generaliziram (vestni založniki izvzeti!), se zdi stanje v založništvu precej podobno gradbeništvu. Gradbeništvo je tako tesno prepleteno z bančništvom, da je vprašanje, kaj se bo zgodilo v prihodnjih nekaj mesecih - če bo država banke, ki imajo, kakor smo slišali na TV, skrb zbujajoč obseg slabih terjatev, podprla z injekcijo davkoplačevalskega denarja, gradbeniki ne bodo imeli interesa zniževati cen nepremičnin, banke pa tudi ne bodo dajale dovolj ugodnih kreditov, če v to ne bodo prisiljene od zunaj, špekulanti se bodo obdržali na površju na račun vse skupnosti, ljudje pa še vedno ne bodo mogli do strehe nad glavo. V založništvu je podobno - vprašanje je, ali bo kriza res pometla z nesposobneži in špekulanti, ki se vozijo na račun izvajalcev, ali pa jih bo - spet z davkoplačevalskim denarjem in podporo iz vrst politikov - iz rdečih številk izvlekel “nacionalni interes”.


0 comments.

Pogovor s Chris Durban, samostojno prevajalko

Posted on November 6th, 2009 by admin.
Categories: O prevajanju.

YouTube Preview Image

0 comments.

Older »